Mandolina

Mandolina je predstavnica strunskih glasbil, natančneje brenkal. Razvila se je v začetku 18. stoletja v Neaplju in se po tem kraju tudi imenuje (napolitanska mandolina). Po svoji prednici lutnji je ohranila izbočen trup, zlepljen iz posameznih reber. Število strun je omejila na štiri pare, pri uglasitvi pa se je ozrla po godalih. To je bil eden od glavnih razlogov za njen razmah in popularnost, saj so jo znali zadovoljivo igrati vsi violinisti, skladatelji pa so znali zanjo pisati. Tako so jo v svoje skladbe vključili klasični avtorji, kot so Mozart, Händel, Mahler, Verdi, Vivaldi in drugi. Mandolina je postala tudi priljubljen ljudski inštrument, zlasti v Italiji, pa tudi v Nemčiji, na Hrvaškem, Irskem, v ZDA (bluegrass) in drugod. Ravno v ZDA se je iz napolitanske trebušaste mandoline razvila ploščata mandolina.

Za potrebe mandolinskih orkestrov so se poleg mandoline razvili še drugi inštrumenti iz družine mandolin (mandola, mandolončelo in mandobas). Kar je skupno vsem, so štirje pari enako ali v oktavah uglašenih strun, na katere se igra s trzalico (plektrum, plektron), medtem ko oblika ni strogo določena (trebušasta, poltrebušasta, ploščata). Pri sestavi se mandolinski orkestri zgledujejo po godalnih: prve in druge mandoline, mandole, mandolončela in mandobas. Mandolončelo in predvsem mandobas največkrat zamenjata kitara in kontrabas. Standardna sestava mandolinskega orkestra je torej prva mandolina, druga mandolina, mandola, kitara in kontrabas.

Zgodovina mandoline

Mandolina spada v veliko družino strunskih glasbil, katerih rojstvo sega daleč v človeško zgodovino. V francoskih jamah lahko med slikarijami, ki so nastale med 15. in 9. tisočletjem pr.n.št., opazimo tudi sliko moškega s preprostim enostrunskim glasbilom. Ker je ena struna omogočala le enoglasno igranje, so bile dodane nove strune, za resonanco pa na glasbila pritrjene buče. Na strunska glasbila se je igralo z vlečenjem loka, z udarjanjem po strunah ali s potegom s prsti oziroma s tršim predmetom – trzalico. Od tod izhajajo tri družine strunskih glasbil: godala, inštrumenti s tipkami in brenkala.

Okoli 2000 pr.n.št. so se v Mezopotamiji pojavila lutnji podobna brenkala. Nanje so igrali s prsti, še raje pa s trzalicami, s katerimi so lahko iz inštrumenta izvabili glasnejši in ostrejši zvok. V 7. stoletju n.št. je bila v uporabi ljudska oblika lutnje, arabska lutnja ali "al oud". To je dobesedno pomenilo "les", iz katerega so izdelali resonančno ploskev lutnje, medtem ko so za izdelavo perzijskih glasbil uporabljali pergament. "Al oud" se je v glasbi Bližnjega vzhoda in Severne Afrike skoraj nespremenjena ohranila vse do danes.

Evropa je spoznala arabsko lutnjo v zgodnjem srednjem veku, v času arabske prevlade v Španiji (711-1492), preko beneških trgovskih povezav in preko križarjev, ki so se vračali iz Svete dežele. Arabska lutnja se je na evropskih tleh udomačila in razvila v pisano skupino glasbil iz družine lutenj, za katere je značilen izbočen trup, zlepljen iz posameznih reber. Sčasoma so bile v vrat vstavljene prečke, strune pa so se podvojile, kar je lutnjam dajalo poseben zven. Izvorno arabsko ime "al oud" se je ohranilo v vseh evropskih jezikih: šp. laúd; fr. luth; nem. Laute; it. lauto, liuto, leuto; angl. lute; hrv. leut, lutnja; srb. lauta.

V 14. stoletju se je pojavila majhna oblika lutnje z imenom "mandora" oziroma "mandola". Ime izhaja iz italijanske besede za mandelj, "mandorla", inštrument in orešček imata namreč podobno obliko. Iz mandole se je, verjetno že v 15. stoletju, razvila "mandolina" (ital. majhna mandola). Do 18. stoletja je imela 6 parov strun, izdelanih iz živalskega črevesja, na katere se je igralo s prsti in še pogosteje s trzalico. Tej mandolini danes rečemo milanska ali lombardijska mandolina.

Mandolina, kot jo poznamo danes, se precej razlikuje od milanske mandoline. Razvila se je v začetku 18. stoletja v Neaplju in se po tem kraju tudi imenuje. Zaradi rahlo upognjenega pokrova je lahko prenesla večje pritiske in tako omogočila zamenjavo črevnatih strun s kovinskimi. Število strun se je ustalilo na štirih parih, pri uglasitvi pa se je napolitanska mandolina ozrla po godalih. To je bila velika prednost in eden od glavnih razlogov za razmah in popularnost mandoline, saj so jo zdaj znali zadovoljivo igrati vsi violinisti, skladatelji pa so znali zanjo pisati. Tako so jo v svoje skladbe vključili klasični avtorji, kot so Mozart, Händel, Mahler, Verdi, Vivaldi in drugi.

Mandolina je postala priljubljen ljudski inštrument zlasti v Italiji, v 20. stoletju pa še v Nemčiji, na Hrvaškem, Irskem, v ZDA (bluegrass) in drugod. Ravno v ZDA se je iz napolitanske trebušaste mandoline razvila ploščata oblika mandoline. Pri tem gre največja zasluga izdelovalcu brenkal Orvillu Gibsonu (1856-1918). Mandolina je tudi dobra znanka novodobnih glasbenih zvrsti. Tako so jo med drugimi uporabile skupine Led Zeppelin, R.E.M., Aerosmith, Dublinersi, pa tudi mnogi slovenski izvajalci: Vlado Kreslin, Pero Lovšin, Adi Smolar, Gušti, Katalena, Terra Folk in drugi.
Več: Al oud, Lutnja, Mandolina

Mandolinski orkester

Pri sestavi se mandolinski orkestri zgledujejo po godalnih. To jim omogoča tudi sorodna uglasitev inštrumentov. Prve in druge mandoline v mandolinskem orkestru prevzamejo vlogo prvih in drugih violin v godalnem orkestru, mandola nadomešča violo, mandolončelo violončelo in mandobas kontrabas. Še pogostejša kot mandolončelo in predvsem mandobas sta v mandolinskih orkestrih kitara in kontrabas. Standardna sestava mandolinskega orkestra je torej prva mandolina, druga mandolina, mandola, kitara in kontrabas.

V Evropi verjetno ni države, ki ne bi imela vsaj enega mandolinskega orkestra. Veliko jih deluje v Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, Španiji, Grčiji in na Hrvaškem. Priznani mandolinski orkestri prihajajo tudi iz Japonske, ZDA, Rusije, Avstralije in celo iz Izraela.

Tehnikalije

Za potrebe mandolinskih orkestrov so se poleg mandoline razvili še drugi inštrumenti iz družine mandolin. Kar je skupno vsem, so štirje pari enako ali v oktavah uglašenih strun, ki tečejo čez kobilico in se pripenjajo pod rob pokrova. Kobilica ni pritrjena na pokrov (kot npr. pri kitarah), temveč je premična, kar omogoča natančnejšo uglasitev inštrumenta. Zvočnica (odprtina na pokrovu) je odprta (in ne zamrežena kot pri lutnjah); čeznjo pogosto pogleda vrat s kovinskimi prečkami, saj tako inštrument pridobi še nekaj poltonov. Na mandolinske inštrumente se igra s trzalico (plektrum, plektron). Njihova oblika ni strogo določena. Napolitanska trebušasta in rahlo solzičasta oblika je najpogostejša, lahko pa so mandoline tudi poltrebušaste ali pa ploščate kot klasične kitare.

Mandolina je najmanjša predstavnica iz te družine. Uglašena je enako kot violina (g, d1, a1 in e2). Mandola je večja od mandoline in se po uglasitvi deli na tenorsko in oktavsko. Slednja je bolj pogosta. Tenorska mandola je uglašena kot viola (c, g, d1, a1), oktavska pa oktavo nižje kot mandolina (G, d, a in e1). Mandola je transponirajoči inštrument, kar pomeni, da so v notnem zapisu vse note zapisane oktavo višje, kot v resnici zvenijo in tako se lahko zanjo piše v violinskem ključu. Mandočelo ali mandolončelo je še nadaljnja stopnja izpopolnitve družine mandolinskih inštrumentov in širjenja razpona mandolinskega orkestra. Uglašen je oktavo nižje od mandole (C, G, d, a), zanj pa se piše v basovskem ključu. Kot kontrabas je uglašen največji predstavnik mandolinske družine – mandobas (torej E1, A1, D in G) in je, kot njegov godalni bratranec, transponirajoči inštrument.

Več: Mandola, Mandočelo